Poganjalec ali kolo: katera izbira je boljša?

Učenje vožnje s kolesom je pri otrocih lahko kar dolgotrajen proces. Odvisno je tudi od tega, kakšne gibalne izkušnje je otrok pridobil že pred tem.

Učenje vožnje s kolesom

Včasih je veljalo, da si je za učenje otroka vožnje s kolesom potrebno vzeti veliko časa in volje. Veliko staršev, ki so otroka učili na način, da so tekali za njim in mu pomagali tako, da so ga držali za sedalni del, je tožilo o bolečinah v križu zaradi stalne sključene drže.

Danes je učenje vožnje s kolesom lahko zelo enostavno in skoraj samostojen proces razvoja pri otroku, če le ima že pred tem možnost pridobivati izkušnje za lovljenje ravnotežja ter razvijati koordinacijo telesa - to je sodelovanje leve in desne polovice telesa.

Prepotrebne izkušnje za samostojno vožnjo s kolesom lahko otrok pridobiva na poganjalčku. To je "kolo brez pedal", na katerem se otrok "poganja" z nogami – se izmenično odriva z nogami od tal.

Rešitev: poganjalec

V Pedosani svetujemo, da ponudite poganjalčka (poganjalca) otroku, ko že zelo dobro hodi in je od prvih samostojnih korakov preteklo vsaj šest mesecev. Najbolj primeren čas za uporabo poganjalčka je takrat, ko ga pokažete otroku in se nanj odzove z zanimanjem.

Naj ga poskuša sam dvigniti od tal. Če se bo želel usesti nanj, mu pomagajte. Sprva naj upravlja s krmilom kar na mestu ter ob tem lovi ravnotežje. Za razvoj ravnotežja vam priporočamo, da izberete poganjalčka na dveh kolesih in ne na treh. Otrok se bo premaknil naprej, ko se bo počutil, da je dovolj siguren.

S siljenjem v premik naprej lahko pri otroku dosežemo ravno nasproten učinek. Lahko se ustraši in zato vožnjo s poganjalčkom odklanja. Naj pred prvo vožnjo raje počasi osvaja, kako se lahko nanj usede in sestopi z njega sam.

Kakšen poganjalček izbrati?

Izberite takšen poganjalček, na katerem bo imel otrok rahlo pokrčena kolena in bo z obemi stopali dosegel tla (tudi s petami). Krmilo naj bo v višini prsnega koša in ne prenizko. Na trgu so različni poganjalčki; od lesenih, kovinskih, nastavljivih po višini ter različnih po teži. Izberite primerno velikega in lahkega poganjalčka, da ga bo otrok brez težav pobral s tal in se sam usedel nanj.

Svetujemo vam, da že pred samostojno vožnjo s poganjalčkom otroka navajate, da mora ob tem uporabljati varnostno čelado. Z vztrajnostjo kasneje tako ne boste imeli težav, saj je čelada nujen del opreme za vožnjo, tako s poganjalčkom in kasneje s kolesom.

Varnost naj bo na prvem mestu!

Otrok mora tudi odreagirati na besedo "stop!". Ko se otrok dobro nauči voziti s poganjalčkom, je ob tem tako zelo spreten in hiter, da je lahko hitro prehiter. Zato se mora naučiti odzvati se na varnostna opozorila in jih tudi upoštevati.

Kolesarjenje je pomembna gibalna veščina in je po našem mnenju nujno, da se jo nauči že otrok. Gre za aktivnost, pri kateri sodelujeta obe polovici možganov. Ker gre za izmenično uporabo vsake noge posebej (drugače pač ne gre), govorimo o disociaciji gibanja spodnjih okončin in medenice, zato samostojnega kolesarjenja ne moremo pričakovati pred tretjim letom starosti. Pri kolesarjenju otroci pridobivajo na mišični moči, koordinaciji gibanja, ravnotežju, posledično pa se krepi njihov kardiovaskularni sistem.

Kaj pa pomožna koleščka?

Pri približno tretjem letu (povprečje) je otrok že sposoben za kolesarjenje. V tem obdobju otrok začenja pridobivati na rotacijah telesa (protizasukih), kar je za kolesarjenje zelo pomembno. Kot prej na poganjalčku je tudi tu zelo pomembno, da doseže z obemi stopali do pedal. Ker je ta veščina zelo zahtevna in terja, da se vse "poklopi", starši pogosto ponudijo otroku v pomoč pomožna koleščka.

V Pedosani uporabo le-teh odsvetujemo. Z uporabo pomožnih kolesc namreč otrok ne pridobi drugega kot učenje vrtenja pedal. Izgubi pa občutek za ravnotežje in koordinacija gibanja se tako poslabša. Sploh pa uporabo pomožnih kolesc odsvetujemo tistim otrokom, ki se pred tem niso vozili s poganjalčkom.

Pridružujemo se mnenju strokovnjakov, ki pravijo, da se pri otroku, ko ga postavimo na kolo s pomožnima koleščkoma in še nima razvitega ravnotežja, zaradi lovljenja le-tega pojavi krivljenje hrbtenice. Otrok se nagiba z ene na drugo stran in zvija hrbtenico, kar ima lahko trajne posledice. Seveda je to odvisno tudi od časa, ki ga preživi otrok na kolesu.

Na podlagi izkušenj z lastnimi otroki in po pripovedovanju številnih staršev je prehod iz poganjalčka na kolo enostaven in hiter. Najtežje je otroku zavrteti pedala in ko to razvije, spelje varno in brez težav, saj je že ob uporabi poganjalčka razvil vse osnovne in potrebne spretnosti za varno vožnjo.

Pa srečno (kolesarsko) pot!